Sodobni termos je leta 1892 izumil britanski fizik sir James Dewar. Takrat je delal na utekočinjanje plina. Plin je bil utekočinjen pri nizkih temperaturah. Najprej je bila zasnovana posoda, ki bi lahko izolirala plin pred zunanjo temperaturo. Zato je steklarja Berga prosil, naj mu odpihne par. V posodi s plastmi iz stekla so notranje stene obeh plasti prevlečene z živim srebrom, nato pa se zrak med obema plastema odstrani, da nastane vakuum. To vrsto vakuumske steklenice imenujemo tudi "du plastenka", tako da se lahko tekočina, ki jo vsebuje, ohranja določeno obdobje konstantno, ne glede na temperaturo mraza ali vročine.
Ker se termos doma uporablja predvsem za izolacijo s toplo vodo, ga imenujemo tudi termos. Konstrukcija termosa ni zapletena, na sredini je dvoslojna steklena steklenica, dve plasti pa vakuumiramo in obložimo s srebrom ali aluminijem. Vakuumsko stanje preprečuje toplotno konvekcijo, samo steklo je slab prevodnik toplote, posrebreno steklo pa odraža zunanjo sevano toplotno energijo znotraj posode. Če plastenka vsebuje hladno tekočino, lahko steklenica prepreči sevanje zunanje toplote v steklenico.
Zamašek iz termososte steklenice je običajno iz plute ali plastike, oba materiala pa nista enostavno odvajati toplote. Zunanja stena termos steklenice je narejena iz bambusa, plastike, železa, aluminija, nerjavečega jekla itd. Steklenica termosa ima gumijasto tesnilo, na dnu steklenice pa posodo z gumijastim podstavkom. Te se uporabljajo za pritrditev stekla, da se prepreči trčenje z zunanjim ohišjem. .
Najslabše mesto za izolacijsko in hladno funkcijo ohranjanja termoste steklenice je okrog vratu steklenice, kjer toplota večinoma kroži s prevodnostjo. Zato se ozko grlo vedno čim bolj skrajša, in čim večja je prostornina in manjša steklenica, boljši je izolacijski učinek. V normalnih okoliščinah lahko hladno pijačo v plastenki hranimo pri približno 4 ° C v 12 urah, vrelo vodo pa okoli 60 ° C
